Ob 1. decembru, dnevu boja proti AIDSu, objavljamo anonimno zgodbo alumna o pozivu facilitatorja na konferenci k testiranju na spolne bolezni ter o mučni izkušnji prvega testiranja. Preberite čustveno izpoved.
Bili smo študenti. Veliko smo tudi študirali, dosti pa je bilo tudi zabav. Pač, klasično življenje prenekaterih študentov. Da bi svoje znanje oplemenitili s prakso, smo se včlanili v mednarodno študentsko organizacijo AIESEC. In hodili na mednarodne konference.
Na konferencah se je dogajalo marsikaj — od trdega dela od jutra do večera na predavanjih, do zabav do jutranjih ur. Brezskrbno smo uživali študentsko življenje. No, saj smo pazili nase in na svoje zdravje… vsaj tako se nam je zdelo.
Potem pa sem nekega dne sedel na enem od predavanj na temo ‘acting sustainbly’, o tem, da biti AIESECovec pomeni, da tudi poskrbiš, da s svojimi dejanji ne ogrožaš bližnjih in družbe — na noben način. Vsi smo prikimavali. Nato pa je facilitator vprašal, koliko od nas se dejansko zaveda resnosti spolno prenosljivih bolezni in da je odgovornost za prenos bolezni pravzaprav na strani prenašalca, saj bi okužbo s testiranjem in primernim zdravljenjem lahko preprečili?
Morate razumeti, je bilo to leta nazaj in zavedanje o resnosti spolno prenosljivih bolezni je bilo še razmeroma nizko. Kampanje o preprečevanju širjenja AIDSa so bile še v povojih. Živeli smo brezskrbno in dejansko se nihče ni ubadal s tem vprašanjem. Kajti vsi smo si mislili: “Meni se to itak ne bo zgodilo, saj pazim!”
Potem pa vprašanje: “Mislite, da nimate nič. Pa ste prepričani? Če imate neko bolezen in ne veste zanjo, pa bi z njo koga okužili, bi vam bilo vseeno?”
V naših AIESEC vrednotah je, da tega enostavno ne moremo sprejeti. Mi smo odgovorni. Debate so tekle in vsi smo bili pogumni, vsi smo zelo odgovorni, in vsak je bil zase povsem prepričan, da se vedno zaščiti in da zagotovo nima nič.
Ampak v meni je ostalo vprašanje, kaj pa če… Po povratku v Slovenijo me je to vprašanje žrlo kar nekaj časa. Žrlo me je tako močno, da sem se dejansko distanciral od spolnih odnosov, saj nisem bil prepričan, ali res ne dajem naprej kakšne bolezni. Ves pogum ‘saj nimam nič’ je izginil neznano kam.
Potem pa sem se odločil, da grem v Ljubljano na Zavod za transfuzijo krvi in opravim test na spolno prenosljive bolezni. Ko sem prišel tja, seveda prvo vprašanje, zakaj test? Ste imeli tvegane odnose? Moj odgovor je bil obotavljajoč ne. Gospa me je pogledala izpod čela in povedala, da je test samoplačniški in da je, če želim, lahko anonimen. Oddahnil sem si, po rezultate bom prišel osebno na slednji dan. “Na katere bolezni pa naredimo test?” je vprašala. “No, najbolje na vse, a ne?” sem odvrnil. Začudeno me je pogledala, jaz pa nisem razumel, zakaj sploh na katero ne bi…
Nato sem šel v sobo, kjer je sedela zdravnica. Veliko vprašanj sem imel, predvsem: Saj, če nimam nobenih zaznavnih težav verjetno nimam nič, kajne? Iskal sem pomiritev. A je nisem dobil. “Nekatere bolezni imajo inkubacijsko dobo nekaj dni, torej se bodo znaki pokazali hitro. Nekatere, kot npr. HIV, so lahko dormantne tudi več let. Čeravno nimate znakov, jih lahko dajete naprej, pa sploh ne zbolite leta in leta.”
V glavi se mi je stemnilo. Kaj pa če…? Zdravnica je opazila mojo stisko in mi natančno razložila, kako ravnati v primeru, da bi na izvidu v anonimni zaprti kuverti prebral tistih nekaj črk, ki bi spremenile moje življenje za vedno. Povedala mi je, da tudi diagnoza bolezni ne pomeni konca in da… (nisem je več slišal, misli so odplavale v tisti grozni scenarij, kjer razmišljam, kako naprej…).
Nato sem odšel v laboratorij in dal kri.
Naslednjih 24 ur je bilo najbolj mučnih 24 ur v mojem dotedanjem življenju. Ves čas me je treslo, kaj bom prebral na papirju in kaj bom storil, če bo notri pisalo, da sem vseeno pozitiven. Kako bom pojasnil puncam — katere besede bom izbral, kako bodo reagirale? Oblival me je pot. Poskušal sem si pojasniti, da ‘kdor skrbi dvakrat trpi’, ampak ni pomagalo… Spal nisem skoraj nič.
Naslednji dan sem se odpeljal nazaj na Zavod za transfuzijo. Gospe na okencu sem pokazal svojo kodo in izbrskala je mojo kuverto. “Najbolje, da sedete v čakalnico in odprete. Če boste potrebovali pogovor, se lahko takoj oglasite pri zdravnici.” Kuverto sem komaj videl in prsti so se mi tresli, ko sem poskušal odtrgati lepilo. Srce mi je razbijalo, ko sem papir potegnil iz kuverte. Oči so skakale po papirju, iščoč kratice HIV, Hep, Clam, itn. Pri vsakem je pisalo ‘ni prisotnosti protiteles’.
V moji glavi je završalo: “Kaj zdaj to pomeni?” Moj zamegljeni um ni bil sposoben dešifrirati teh preprostih besed, vse znanje biologije je izpuhtelo v trenutku. Stopil sem k okencu: “Gospa, kaj to pomeni?” Pogledala je, se nasmehnila in rekla: “Če ni protiteles, se telo ne bori proti virusu, torej ga nimate.”
Iz klinike sem odšel do bližnje gostilne. Naročil sem si pijačo in še kakih dvajsetkrat natančno pregledal izvid, če res nisem kaj narobe prebral. Po kaki uri se mi je telo dovolj umirilo, da sem lahko sedel v avto in se odpeljal domov.
Od takrat dalje se testiram redno. Ne toliko zaradi sebe kot zaradi drugih. Ker ravnati odgovorno pomeni predvsem ne škodovati. In AIESECovec vedno ravna odgovorno!
A ne glede na to, koliko testov imam za seboj, se mi vsakič znova tresejo roke, ko odpiram kuverto. Ker se nesreče dogajajo. In ker nikoli ne moreš biti dovolj pazljiv.
English 
Slovenian