Kaj se zgodi, ko se angleščino AIESEC praktikantov zmotno prepozna kot nemščino? V nadaljevanju si preberite anekdoto Milana Štruca.
Spomnim se, da je nekoč spomladi leta 1960 k meni prišel kolega Adi Košir in mi povedal, da po nekem dogovoru od njega prevzemam vodenje AIESEC-a, ker bo moral sam prevzeti neke druge obveznosti. Vedelo naj bi se, da znam dobro angleško, kar v tistem času še ni bilo tako običajno, kot je to danes. Zato naj ne bilo težav glede komunikacije s študenti, ki so k nam na prakso prihajali večinoma iz drugih zahodnih držav. Čeprav sem vedel, da mi bo zadeva vzela veliko dodatnega časa, me je po drugi strani veselila možnost izmenjave mnenj s tujimi študenti. Danes smo že skoraj vsi pozabili, da so bila takrat potovanja v tujino zelo omejena, za študente, ki še nismo odslužili svojih vojaških obveznosti, pa so veljale še dodatne omejitve. Zato takratnih razmer nikakor ni možno primerjati z današnjim stanjem.
Tisto leto je k nam na prakso prišla relativno velika skupina študentov ekonomije iz različnih zahodnih držav. Poskrbeti je bilo treba za številne težave, ki so jih imeli takrat tuji študentje pri nas. Poleg tega pa sem organiziral tudi nekaj zanimivih izletov po Sloveniji, med drugim ogled TAM (Tovarne avtomobilov Maribor) in Metalne, ki sta v tistem času vsaj pri nas veljali za obrate vrhunske tehnologije. Bili smo tudi na Pohorju in za zmanjšanje stroškov smo prespali kar na tamkajšnjem velikem vikendu mojega strica.
Bil pa je s tem povezan tudi zanimiv dogodek. Takrat je delovala neposredna avtobusna povezava med Poštarskim domom na Pohorju in glavno železniško postajo v Mariboru, ki smo jo izkoristili v obe smeri. Seveda se je na povratku avtobus pokvaril, zaradi česar smo zamudili zadnji hitri vlak za Ljubljano. Ob prihodu na železniško postajo je bil na voljo samo še navaden potniški vlak, ki je odpeljal nekje okrog pol enajste ure ponoči in je prispel v Ljubljano šele v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne. Ker naši AIESECovci niso bili navajeni na takšne »hitrosti«, je to med nami sprožilo kar nekaj glasnega smeha in zbadanja, ki morda za okolico res ni bilo najbolj prijazno. Zbudilo pa je dovolj pozornosti, da sta k naši skupini kmalu pristopila dva miličnika, oba z brki in zelo resna. Na vprašanje, kdo je tu vodja, sem to seveda povedal. Z njima sem moral na postajo milice, ki je bila na železniški postaji. Med očitki, ki sem jih bil tam deležen, mi je ostala najbolj v spominu obdolžitev, da hočemo s propagiranjem nemškega govora v Maribor ponovno pripeljati Hitlerja.
Za razumevanje razmer tistega časa moramo vedeti, da se je takrat v javnosti le redko slišala angleščina in je bil zato še posebno v Mariboru marsikdo prepričan, da smo med seboj – in to zelo glasno – govorili nemško. Zato je vprašanje, kaj vse je o nas natvezil prijavitelj, da smo nato dobilio tak neljubi obisk. Po mojem daljšem dokazovanju, da smo v naši skupini zanesljivo govorili samo in edino angleško, je bila zadeva končno nekako urejena. Vendar verjetno ne popolnoma. V sosednjem kupeju smo namreč dobili spremstvo dveh miličnikov, ki sta ostala z nami vse do Ljubljane.
Naslednji dan so nekateri od udeležencev izleta odšli v svoje službe z zamudo, za večino pa sem moral v njihove firme sporočiti, da jih tisti dan v službo pač ne bo, ker so celo noč prebili na potovanju iz Maribora v Ljubljano.
Priznam, da so se tisto leto dogajale še številne druge zanimivosti, ki jih še posebno glede na razmere tistega časa brez AIESEC-a zanesljivo ne bi doživel.
Kot zanimivost naj še omenim, da je delo v AIESEC-u takrat veljalo enako kot delo v delovni brigadi pri izgradnji kakšne proge ali ceste. Slednje je bil namreč eden od obveznih pogojev za vključitev v mednarodno izmenjavo študentov prek AIESEC-a. S tem je bil torej tudi zame izpolnjen navedeni pogoj in naslednje leto sem lahko še sam odšel prek AIESEC-a v tujino, konkretno k firmi Siemens v Zahodnem Berlinu. Ker pa je bil takrat jugoslovanski potni list med tistimi izjemno redkimi, ki je omogočal popolnoma neoviran prehod med Zahodnim in Vzhodnim Berlinom, sem lahko med drugim celo v živo spremljal nenavadni pričetek izgradnje slavnega berlinskega zidu.
Vsekakor je dejstvo, da je bil AIESEC dolgo prisoten kot pomemben dejavnik naših povezav študentov ekonomije s tujino.
Avtor: Milan Štruc, NCP 1959/60
Slovenian 
English